Prispevek naslavlja vprašanji, kako lahko kot skupnost ustvarjamo boljše javne prostore in kako lahko uporabimo igro kot motivacijo za ustvarjanje prostora. Prispevek povzema spletno transnacionalno srečanje z 11. februarja 2022, na katerem so partnerska mesta projekta Playful Paradigm Second Wave raziskovala igro in ustvarjanje prostora.
Ko razmišljamo o ustvarjanju prostora na javnih površinah smo lahko v skušnjavi, da bi prostor sodili le po njegovem fizičnemu izgledu. Če bi bil to edini dejavnik za izboljšanje prostora, bi zadostovali priprava načrta s strani krajinskega arhitekta in občinska sredstva za izvedbo načrta.
Vendar pa vemo, da številni »dobro zasnovani prostori« na koncu niso najbolj cenjeni v soseskah in skupnostih, kjer se nahajajo. Zakaj? Na to vprašanje obstaja preprost odgovor. Skrivnost, kaj naredi prostor odličen, ni le v njegovem videzu ali »funkcionalnosti«, temveč je odvisna od štirih glavnih dejavnikov. Ti so:
- Obseg dejanske uporabe in aktivnosti ljudi v prostoru skozi dan in teden;
- Družabnost prostora, predvsem kot lokacije za srečanje in druženje;
- Enostaven dostop do prostora za vse skupine uporabnikov in dostopnost z različnimi načini prevoza oziroma potovanja;
- Podoba prostora (fizični izgled), vključno z njegovo udobnostjo in varnostjo.
Project for Public spaces, organizacija s sedežem v New Yorku, promovira dodano vrednost, ki jo imajo javne površine v vsakdanjem življenju v mestih živečih ljudi. Razvili so diagram prostorov (glej spodaj – v angleščini), ki pomaga ustvarjalcem prostora uporabljati meritve za ovrednotenje javnega prostora ter za načrtovanje in izvajanje ukrepov za izboljšanje prostora.
Iz tega sistematičnega pristopa do javnih prostorov izhaja delovna definicija ustvarjanja prostora:
Spreminjanje javnih prostorov v odlične prostore s povečanjem prisotnosti ljudi skozi sodelovanje uporabnikov in sodelovanjem deležnikov.
Iz te definicije je razvidno, da je način interakcije ljudi s prostorom v jedru razumevanja pristopa k ustvarjanju javnih prostorov. Obenem je pričakovano, da bodo različni deležniki imeli različne poglede na to, kaj ima vrednost v določenem javnem prostoru. Na primer starši ali stari starši, ki spremljajo majhne otroke ali vnuke, bodo imeli drugačen pogled na uporabo prostora kot mladostniki. Umetnost ustvarjanja prostora zato zahteva proces spodbujanja razprav in idej čim več deležnikov, da bi razumeli ujemanje med potrebami in dejanji glede izboljšanja javnega prostora.
Proces ustvarjanja prostora vključuje pet stopenj in sledi logiki analize ter načrtovanja pred izvedbo in vrednotenjem. Za uspešen začetek je treba izbrati in kartirati izbrani prostor ter ugotoviti, kdo so ključni deležniki, ki bi morali biti vključeni v proces.
Kakovost izida (tj. boljši, celo odličen prostor) je pogosto tesno povezana z globino in širino sodelovanja deležnikov v procesu. Ta se začne z vrednotenjem prostora in identifikacijo problemov, kar zahteva uporabo orodij opazovanja in ustvarjalno participacijo.
Spoznanja na osnovi pogovorov z deležniki, vključno z informacijami glede na opazovanja prostora, bodo dali nova spoznanja o obliki in tipu prostora, ustreznega za čim širši krog uporabnikov. Ključni del ustvarjanja prostora je vizualizacija teh spoznanj, k čemur lahko dragoceno prispevajo oblikovalci.
Ustvarjanje prostora je ponavljajoč se proces. Ideje iz razprav je treba uresničiti in preizkusiti. Številne ideje niso nove (tj. so delovale že drugod), vendar morajo deležniki začutiti, kako delujejo, ko so „na mestu“. Ob tem sprememba ni nikoli enostavna in z začasno umestitvijo (glej sliko parkleta) je mogoče spremembo povrniti ali prilagoditi.
Ti kratkoročni poskusi pogosto vodijo do bolj informiranih odločitev pri ponovnem ocenjevanju prostora in s tem večje gotovosti za dolgoročnejše naložbe in izboljšave.
Z vključitvijo v proces ustvarjanja prostora se deležniki med seboj spoznajo in morebiti razvijejo medsebojno zaupanje. To je pomembno za tekoče upravljanje prostora in predvsem za nadaljevanje s pobudami za oživljanje in aktivacijo prostora, hkrati pa spodbuja aktivno skrbništvo (tj. skrb za prostor) med uporabniki.
V URBACT omrežju Playful Paradigm so raziskali nadaljnjo dimenzijo ustvarjanja prostora. Kako lahko igro uporabimo za aktiviranje javnih prostorov in zadoščenje potrebam uporabnikov teh prostorov? Če igrivost spodbudimo z več igralnimi aktivnostmi v javnih prostorih v mestu ali v določenih soseskah, ali bo to prispevalo k družbeni vključenosti in vplivalo na splošno blaginjo skupnosti?
V omrežju Playful Paradigm so prišli do naslednjih zaključkov v povezavi z ustvarjanjem igrivosti in ustvarjanjem prostora:
- Igra združuje ljudi. Ustvarjanje prostora združuje ljudi. Popolno ujemanje!
- Pri ustvarjanju prostora je pogosto poudarek na aktivnostih za oživljanje javnih prostorov in igra je odličen način za doseganje tega.
- Pri ustvarjanju prostora gre za načelo „poceni in veselo“, zlasti v zvezi s ponovno uporabo materialov (tj. krožno gospodarstvo). Namen ustvarjanja igrivih prostorov je tudi uporaba cenovno dostopnih materialov, na primer krede, ali naravnih materialov, denimo debla podrtega drevesa.
- Različne ciljne skupine glede na svoje raznolike potrebe zahtevajo prilagojen in ciljno usmerjen pristop k ustvarjanju iger in ustvarjanju prostora. Ta mora upoštevati vrste in čas igre, varnost in premislek, koga vključiti v proces ustvarjanja prostora.
Projekt je v partnerskih mestih na praktičen način pokazal, da lahko z igro aktiviramo močno sodelovanje skupnosti. Začetne igralne dejavnosti in eksperimenti lahko vodijo do nadaljnjega sodelovanja in sodelovanja v interesu razvoja skupnosti.
Torej, če želi katera koli skupina ljudi zasnovati projekt za izboljšanje javnega prostora v svoji soseski ali v središču mesta, je smiselno slediti zgoraj opisanim fazam ustvarjanja prostora in v proces vključiti element igre. Igrajmo se in ustvarjajmo!
--
Original članek: https://urbact.eu/play-and-placemaking-%E2%80%93-perfect-match-great-public-spaces
