Maruška Markovčič je na Mestni občini Ljubljana zaposlena od leta 1999. Na Oddelku za varstvo okolja, Odseku za razvoj podeželja, si prizadeva za samooskrbo Ljubljane in ohranjanje kmeta na zemlji. Poleg neposredne podpore kmetom pri razvoju njihove dejavnosti si prizadeva za krepitev lokalnih skupnosti. S popisovanjem dediščine in ozaveščanjem lokalnega prebivalstva, spodbuja razvoj turistične ponudbe ljubljanskega podeželja. Zadnja leta je najbolj aktivna na projektu Čebelje poti v Ljubljani, ki je v okviru programa URBACT zgradila tudi mednarodno prepoznavnost.
Kako se je začela vaša pot na Mestni občini Ljubljana in kaj so vaša področja dela?
Leta 1999 je imela občina razpis za program Usposabljanja za trženje v turizmu. Takrat sem prostovoljno delala v Turističnem društvu Barje, ki sem ga tudi vodila, se prijavila in bila sprejeta. V okviru usposabljanja sem obdelala območje Ljubljanskega barja, kjer tudi živim, tako da sem ga tudi najbolje poznala. Dve leti sem sodelovala v tem izobraževanju, potem pa še eno leto kot pripravnica na takratnem Referatu za kmetijstvo. V tem času sem se dodobra spoznala z mojim zdajšnjim šefom, Gorazdom Maslom, ki mu je bila všeč ideja, da bi začeli dajati poudarek tudi drugim vsebinam na podeželju, ne samo kmetijstvu. Po izobrazbi sem namreč etnologinja in umetnostna zgodovinarka in želela sem razvijati vsebine v tej smeri.
Tako smo se potem usmerili na dediščino, saj smo se zavedali, da jo je treba za razvoj kakovostnih produktov dobro poznati.. Izvedli smo intenzivne etnološke raziskave na vzhodnem delu Mestne občine Ljubljana. Popisali smo način življenja, vse od pletenja košar do kulinarike, in potem izdali tudi knjigo z vsemi etnološkimi vsebinami. S temi raziskavami smo prišli do vsebin, s pomočjo katerih lahko oblikujemo nove produkte, in ti izsledki nam pridejo prav še danes.
Pri svojem delu sem bila lahko vedno zelo samostojna, za kar sem zelo hvaležna svojemu šefu, Gorazdu Maslu. Dobro se mi zdi, da delam zmeraj nekaj novega, svežega, da so novi izzivi in vsakih nekaj let sveže vsebine, ki mi dajo nov zagon. Leta 2015 smo tako začeli s čebelami. Priprave so sicer tekle že prej, ampak takrat je bil nekako pravi čas za zagon tega projekta. Tako se zdaj v glavnem ukvarjam s čebelami in s samooskrbo. Še vedno pa je prioriteta delo z društvi, turizem na podeželju ter predstavitve in promocija podeželja. Kar deset programov, ki smo jih v tem času razvili, je še živih in jih še vedno nadgrajujemo.
Vaše glavne naloge so torej sodelovanje s podeželjem in razvoj turističnih produktov?
Ja, turističnih produktov, ampak v zelo širokem smislu. Najprej je treba poskrbeti, da se skupnost poveže. Mogoče najbolje predstavim s primerom.
Pred leti smo zagnali program z vasjo Podgrad pri Ljubljani, in sicer smo začeli z raziskavo načina življenja na tem območju. Poskušali smo dobiti vsebine, s katerimi bi obogatili obstoječo Ostrovrharjevo pohodno pot. Samo produkti, kot so pohodne poti ali turistične kmetije, so premalo. Moraš imeti še neko vsebino. Poskušali smo tudi spodbuditi prebivalce, da začnejo sami raziskovati, kako so živeli njihovi predniki. Prebivalce, ki bi to želeli, smo želeli opremiti z znanjem o kraju, ki ga lahko kadarkoli predstavijo obiskovalcem v obliki vodenja, dogodka ali podobnega.
Na Ostrovrharjevo pot je zdaj navezanih kar nekaj vsebin in želja je, da bi se podoben način oživitev nekega kraja izvedla še kje drugje. Gre torej za nek model nabiranja vsebin, vključuje pa kulturno krajino, naravno dediščino, lokalno znanje in vedenje, literaturo, popise življenjskih zgodb, fotografsko dediščino in tako naprej.
Cilj teh aktivnosti je ustvarjanje vsebin, ki meščanom prenašajo informacije o teh krajih, bodisi s promocijskimi dogodki ali kampanjami. Pa tudi s pedagoškimi vsebinami, kot sta na primer Dolenčev mlin in API vrtec. Zelo si prizadevamo že pri najmlajših utrditi odnos do ljubljanskega podeželja in drugačen odnos do narave.
Te aktivnosti so verjetno poleg turizma namenjene tudi krepitvi lokalnih skupnosti in ohranjanju ljudi na podeželju?
Naša glavna skrb je samooskrba Ljubljane, zato si prizadevamo ohranjati kmeta na zemlji, s tem ohranjamo kulturno krajino, istočasno pa spodbujamo kmeta, da produkte proda v mestu in tako mesto dobiva kakovostne produkte.
Pred dvajsetimi leti, ko sem bila jaz mlajša generacija, sem delala z mladimi vključenimi v Sadno cesto med Javorom in Jančami. Ljudje, s katerimi smo sodelovali takrat, so zdaj stari petdeset let in več. Zdaj so na potezi njihovi otroci, da se odločijo, ali bodo ostali na tem območju ali ne. Sicer so veliko vlagali v to, da bi jih obdržali, šola je tam zelo močna in je veliko delala na tem. Je pa vseeno res, da jih vabi mesto.
Po drugi strani pa se identiteta tega prostora spreminja, ker se veliko Ljubljančanov izseljuje iz mesta na ta območja. Dokler bo jedro skupnosti obstajalo, bo identiteta ostala. Ko pa se bo to izgubilo, pa bodo verjetno res samo spalna naselja, izletniške točke, … ampak upam, da se to še dalj časa ne bo zgodilo.
Z raznimi promocijskimi dogodki osveščamo, da je proizvodnja dobra, da je vse, kar je pridelano v Ljubljani, kakovostno. Ampak smo še na začetku. Bomo morali še delati na tem, da bodo ljudje prepoznali ljubljansko podeželje.
URBACT City Festival v Talinu. Foto: Arhiv URBACT
Kakšno podporo pa še nudite kmetom?
Doktrina našega odseka, ki se ukvarja z razvojem podeželja, je, da se ukvarjamo z mehkimi vsebinami. Ne ukvarjamo pa se z infrastrukturo, s tem se ukvarjajo naši drugi oddelki. To pomeni, da svetujemo ljudem, jim pomagamo, da se vključijo v razne mreže in podobno. Pri nas lahko najdejo sogovornika za razvijanje svoje dejavnosti. Sicer je na tem področju že močna podpora s strani kmetijske svetovalne službe. Se nam pa vseeno zdi, da lahko pomagamo z ozaveščanjem kmetov, da so pomembni podjetniki, in da si morajo prizadevati za razvoj svoje dejavnosti.
Pomagamo jim tudi, kadar potrebujejo pomoč drugih oddelkov, na primer pri umeščanju v občinske prostorske načrte. Trudimo se, da se njihovim prošnjam prisluhne in poskušamo najti najbolj ugodno rešitev, da se kmetije lahko razvijajo.
Za razliko od drugih, manjših občin, zavestno ne vlagamo v kmetijsko mehanizacijo, temveč pomagamo pri nadgradnji kmetij na druge načine.
V okviru državnih pomoči, smo uspeli s pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana spodbuditi lastnike gospodarskih objektov dediščine, da so jih začeli obnavljati. Gre za kozolce, kašče in podobno. To pomeni, da se tudi fond teh objektov na območju ljubljanskega podeželja obnavlja.
V zadnjih letih ste veliko energije posvetili projektu Čebelja pot, ki je prepoznaven tudi v evropskih krogih. Kaj bi rekli, da so bili dejavniki uspeha za ta projekt?
Res gre za fantastičen projekt, ki je trenutno na vrhuncu. Gotovo je bil za uspeh zelo pomemben način dela, ki ga zdaj že skoraj dve desetletji prakticiramo na našem odseku in je nekoliko podoben URBACT metodi. To je oblikovanje delovnih skupin, v katere so vključeni deležniki. Tako zagotovimo, da projekti ali programi tečejo naprej, tudi ko sami stopimo nekoliko nazaj.
Tako smo pristopili tudi k snovanju Čebelji poti v Ljubljani. Najprej smo oblikovali skupino, pri kateri pa vse temelji na prostovoljnosti. Vodilo je, da vsak prispeva, kolikor lahko. In čeprav ni nobenega pritiska, ali pa ravno zato, so se ljudje povezali in ogromno naredili. Delo na dobrih odnosih in dobrem počutju vseh sodelujočih, kar se meni zdi izjemno pomembno, je obrodilo sadove.
Čebelnjaki na terasi stavbe SKB banke. Foto:
Za Čebeljo pot je Mestna občina Ljubljana leta 2017 prejela nagrado programa URBACT za dobro prakso, kar vam je odprlo vrata v program in vodenje prenosnega omrežja. Kako pa je delo v omrežju BeePathNet vplivalo na razvoj Čebelje poti?
Zelo pomemben del tega sodelovanja je bilo, da je bilo treba to spraviti v teorijo. Vse smo morali napisati tako, da bodo vsi, ki so se nam želeli pridružiti ali pa našo prakso prenesti, razumeli tako kot razumemo mi. In to je bil velik zalogaj zame. Pri tem nam je izredno pomagal naš vodilni strokovnjak Klemen Strmšnik. Brez njega nam ne bi uspelo.
In to nam je zelo koristilo, saj smo dobili dobra izhodišča za pripravo strategije na lokalni ravni. Tako da bo Strategija Čebelje poti sestavni del Strategije razvoja podeželja, ki jo pripravljamo za novo programsko obdobje.
Lokalno smo tako oblikovali več delovnih skupin in določili način dela v bodoče. In presenečena sem bila, koliko ljudi znotraj naše delovne skupine je bilo pripravljenih sodelovati in se zavezati intenzivnemu delu na določenih nalogah. To se mi zdi največja dodana vrednost sodelovanja v programu URBACT.
URBACT nas je naučil tudi samopromocije, česar je na našem občinskem odseku in predvsem na Čebelji poti še vedno premalo. In to imamo namen spremeniti v naslednjih mesecih, ko se bomo bolj posvetili promociji naših dosežkov.
Nenazadnje pa smo se ogromno naučili tudi od naših partnerjev. Vsi partnerji so imeli že prej vsaj nekaj izkušenj na tem področju, saj je bil cilj nadgraditi tisto, kar že imajo. Imeli smo priložnosti videti, kakšne pristope imajo. Vsega seveda nismo mogli prenesti, saj smo si različni, nekateri imajo drugačne kadrovske sestave, drugačne usmeritve, ampak začutili smo to energijo in predvsem z njihovo pomočjo oblikovali vizijo o tem, kako želimo Čebeljo pot razvijati naprej.
Imate že kakšne načrte, kako boste s partnerji v omrežju BeePathNet sodelovali po izteku projekta?
Skupno točko vsekakor vidimo v 20. maju, svetovnem dnevu čebel, na to temo si želimo povezovati v bodoče. Potem pa so tukaj še posveti na temo urbanega čebelarjenja, ki nam omogočajo, da se še naprej povezujemo, izmenjujemo svoja znanja in vedenja na tak način.
Sicer pa si vsekakor želimo sodelovati še znotraj URBACTA in v primeru, da bi bili uspešni pri kandidaturi za nadaljevanje dela v drugem valu prenosnih omrežij, bomo tudi takrat vključevali dosedanje partnerje kot zunanje strokovnjake.
Poleg tega pa smo zagotovo dobili tudi bazen potencialnih sodelavcev za druge projekte, saj večinoma delajo na zelo podobnih vsebinah kot mi.
Ekipa omrežja BeePathNet na URBACT campusu za prenosna omrežja. Foto: IPoP
Čebeljo pot pa si želite širiti tudi v Sloveniji, kako teče sodelovanje z drugimi občinami v Sloveniji?
Pritegniti želimo predvsem mestne občine oziroma mesta, ker vendarle govorimo o urbanem čebelarjenju. Urbano čebelarjenje ima namreč toliko specifik, da je treba stvari nekoliko drugače pripraviti, da ne naletiš na odpor ali strah. Sodelovanje smo že vzpostavili z Mariborom, pogovarjamo pa se tudi s predstavniki v Novem mestu.
Ob dnevu turističnih vodnikov, 21. februarja 2021, je že potekalo poskusno vodenje po Čebelji poti v Mariboru. Izpeljal ga je Klub turističnih vodnikov Slovenije, s katerim tudi sicer sodelujemo pri razvoju turističnih produktov. Čebelja pot v Mariboru bo nekoliko drugačna. Ne bo šlo od spodaj navzgor, ampak bo produkt tisti, ki bo povezoval posamezne deležnike. Zdaj iščemo še nekoga, ki bo nosilec.
Naša želja je, da se mesta med sabo povežejo in da se postavijo na zemljevid čebelarstva v Sloveniji tudi v okviru Čebelarske zveze Slovenije. Mesta je namreč treba z vidika čebelarjenja obravnavati drugače kot ostale občine. Saj je treba v mestih narediti veliko, da se take vsebine razvijajo in se utrdi razumevanje za sobivanje s čebelami in drugimi opraševalci.
Pogovarjala se je Petra Očkerl, IPoP - Inštitut za politike prostora
Naslovna fotografija: osebni arhiv
