Katja Godeša z Občine Kočevje je v debati pred leti dejala: »Na občini pa res nikoli ne bi delala.« Ker pa rek, da se zarečenega kruha največ poje, ni zaman, komunikologinja po izobrazbi od leta 2017 kot višja svetovalka za komuniciranje v največji slovenski občini skrbi, da komunikacija med Občino in prebivalci teče kar se da gladko in da pomembna sporočila dosežejo prava ušesa. Pravi, da se je v razgibanem okolju, katerega razsežnosti spoznaš šele, ko si del njega, zelo našla.
Kako doživljate svoje delo na Občini?
Kot eno pomembnejših nalog vidim predvsem utrjevanje ponosa ljudi na svoj kraj. Smo največja in najbolj razpršena občina v Sloveniji, zato je graditi povezanost, občutek pripadnosti svojemu kraju in iskanje skupnih pozitivnih zgodb izziv. Moje delo me ob tem motivira tudi k prizadevanju odpreti občino navzven. Nismo le občina gozdov in medvedov, na kar smo sicer zelo ponosni, a smo več kot to. Smo zelo napredna in razvijajoča se občina. Navzven si želimo sporočiti našo odprtost za sodelovanje, novosti.
Koliko imate pri tem kot vodja komuniciranja, kar gotovo zahteva tudi kreativni duh, proste roke?
Občinska uprava je javni sistem, so torej tudi utečeni postopki in je birokracija. Zakonsko določenih nalog v zvezi z vsem, kar delamo, se seveda moramo držati. Naj kot primer navedem komuniciranje preko družbenih omrežij, ki postaja vse zahtevnejše. Tudi v zvezi s temi je v občinskih komunikacijskih smernicah, skladno z uradno določenimi informacijami, ki jih moramo deliti z različnimi ciljnimi publikami, zapisano, kaj in kako naj komuniciramo. In seveda je pomemben vidik, kaj ljudi zanima. Pa vendar, občasno pride do trenutka, ko se vprašam, ali je naš namen res objaviti lepo fotografijo za všečke. Sama tega ne vidim na tak način. Skupaj s sodelavci si prizadevam iskati vsebine, zgodbe, informacije, ki imajo vrednost, hkrati pa spodbujajo pripadnost občini in komunicirajo našo odprtost do ljudi. Usklajevanje komunikacijskih prioritet in iskanje uravnoteženih komunikacijskih rešitev zahteva svoj čas in trud, a hkrati motivira.
Zares vam je pomembno, da so rezultati vašega dela vsebinsko tehtni in imajo vrednost za čim širši krog ljudi.
Ja, pomembno mi je, da lahko prispevam k izboljševanju delovnega procesa, tekoči komunikaciji, delovanju občine v širšem smislu. Moja služba zajema vse od klasičnega PR dela z mediji, promocijskih kampanj in kampanj osveščanja, priprav vsebin za vodstvo, protokola in organizacije dogodkov do projektov. Prav ti so tisti, ki so mi najljubši. Imajo jasen cilj in sosledje, najbolje pokažejo rezultate tvojega dela. V zadnjem času so številni naši občinski projekti osredotočeni na izboljševanje prostora za ljudi.
Kateri projekt vam je najljubši?
Če začneva z evropskimi projekti, je to Evropski teden mobilnosti, ki se ga s sodelavci vsako leto z veseljem lotimo. To je bil tudi moj prvi projekt, ko sem začela delati na občini. Vsako leto bi ga lahko zasnovali in izvedli na podoben način, vendar ob vsaki ponovitvi iščemo sveže ideje, nove načine, kako priti do uporabnikov in sodelujočih. Seveda je to izziv, a motivirana ekipa, ki ji je v interesu narediti premike, je temu kos. Vsako leto znova se vprašamo, kdo je naša ciljna publika, kako naj jo pritegnemo in kako še bolj in še bolje sodelovati z drugimi organizacijami. Res delamo na povezovanju.
Pri oživljanju starega mestnega jedra Kočevja ste se povezali ne le z različnimi partnerji, povezali ste tudi dva projekta. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Gre za preplet sodelovanja na nacionalni in EU ravni. V sodelovanju z IPoP – Inštitutom za politike prostora je Občina Kočevje do junija letos izvajala projekt Trajnostna urbana regeneracija mestnega jedra Kočevja, ki je širše poznan pod imenom Vsi v mesto! Namen je bil spodbuditi in omogočiti prebivalcem mesta in izvajalcem dejavnosti, da se aktivno vključijo v proces oživljanja mestnega jedra. Dolgo smo si želeli ne le fizične prenove mestnega jedra, ampak tudi vsebinskega oživljanja centra. Torej, popestriti življenje v mestu, ga obogatiti z vsebinami, ki ustrezajo interesom in potrebam občanov. Skozi Vsi v mesto! smo uresničevali predvsem ta vsebinski, »mehki« dela načrta. Že v samem začetku pa smo ta projekt navezali na mednarodni URBACT projekt iPLACE, ta še traja, kjer skupaj z mednarodnimi partnerji preučujemo možnosti za razvoj lokalnih storitev in se učimo, izmenjujemo izkušnje, kako lokalno okolje narediti dovolj zanimivo za življenje in delo v njem. Sodelovanje v URBACT omrežju nam je razširilo pogled in nas spodbudilo k iskanju rešitev, na katere sicer verjetno ne bi pomislili.
Foto: Maja Simoneti
Katera izmed teh rešitev se vam zdi posebej zanimiva?
Ko smo na občini razmišljali, kako pristopiti k oživljanju centra, kako okrepiti lokalno gospodarstvo in pritegniti ljudi, smo se osredotočili na svoje tradicionalne potenciale, predvsem gozd in les, robotiko. A skozi delavnice in posvete z lokalno skupino in mednarodnimi partnerji smo sčasoma privzeli novo perspektivo in prišli do novih zaključkov. Tako se je kot posledica deljenja izkušenj na mednarodni ravni rodila ideja o umetniških poslikavah v urbanem javnem prostoru. Bila je ena od zmagovalnih idej na hekatlonu, ki smo ga v okviru projekta iPlace izvedli skupaj s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje, z namenom razvoja enostavnih in izvedljivih idej za razvoj mesta. Nato smo v partnerskem mestu Heerlen našli navdih in od njih črpali znanje o sami izvedbi. Zdaj se veselimo rezultatov razpisa, torej samih poslikav, in končnih rezultatov na »utrip« mesta, a se zavedamo, da je to tek na dolge proge. V tej fazi je projekt še pilotni in bo pokazal, ali je takšna rešitev za naše mesto primerna ali ne. Upam, da bodo izidi dobri, saj iz praks drugih mest vemo, da so stenske poslikave odraz identitete mesta, prispevajo k njenemu utrjevanju in dajejo mestu svojevrsten pečat.
Foto: Duša Jesih
Kako ste sami doživeli sodelovanje v EU projektu in s katerimi izzivi v zvezi s svojo, komunikatorsko vlogo, ste se srečali?
iPLACE je zame prvi velik mednarodni projekt s tako širokim krogom partnerjev in vseh sodelujočih. Vajena sem bolj jasno začrtanih, predvidljivih projektov. iPLACE ni tak, je zelo široko zasnovan in zahteva poglabljanje. Kot občina smo ves čas raziskovali – svoje posebnosti, potenciale, zgodovino. Na začetku sem rabila nekaj časa, da sem dojela vso dinamiko, namen, ga integrirala v to kar delam. To je kretiven projekt, ki zahteva širši pogled. Veliko ti lahko da, če ga znaš izkoristiti, predvsem učenje od drugih, deljenje svojih izkušenj.
Ko govoriva o moji specifični vlogi komunikatorja, pa nisem občutila velike razlike. Največji izziv po mojem mnenju, ne glede na to, na kakšnem projektu delaš, je priti do ljudi. Epidemija in spremenjene navade ljudi v zvezi z njo tukaj niso bile v pomoč. Javno življenje se je ustavilo ravno na sredini izvedbe obeh projektov, kar je močno spremenilo dinamiko začrtanih aktivnosti. Od tedaj opažamo veliko zadržanost pri participaciji ljudi in izziv je dobiti povratno informacijo, torej poglede, želje, vizijo. Veliko se ukvarjamo s tem, kako pripraviti ljudi do aktivnega angažmaja in udeležbe na dogodkih. Vendar smo potrpežljivi in prilagodljivi.
Kateri rezultati, kljub oteženim okoliščinam, pa so že vidni?
Ponosni smo, da nam je v lanskem letu uspelo zagotoviti prostor mladim in njihovim dejavnostim v okviru Kluba mladih Kočevje. Pred kratkim smo v okviru projekta Vsi v mesto, v sodelovanju z IPoP in Kulturnim društvom Prostorož v mestu pozdravili dve prostorski instalaciji Ko-kolo, modularni instalaciji z več možnostmi uporabe. Eno smo namenili prej omenjenemu klubu mladih, drugo pa Pokrajinskemu muzeju Kočevje. Intenzivno delamo tudi na umirjanju prometa v središču mesta in oživljanju javnega prostora, zagotavljanju vsebin v mestu. Lani smo še v času omejitev začeli z nenapovedanimi uličnimi nastopi, letos pa Zavod za kulturo in turizem Kočevje pripravil nov festival Žive ulice, ki z različnimi dogodki oživlja dogajanje na prostem v samem srcu mesta.
Foto: Arhiv IPoP
Začasna sprememba prometnega režima v mestnem jedru je bila velik izziv. Ali so prebivalci spremembe sprejeli odprtih rok?
Na začetku so bili številni do spremenjenega prometnega režima zelo zadržani, tudi jezni. In podobno izkušnjo imajo vsa mesta. Poleg tega smo v času zaprtja države živeli bolj na spletu kot na ulicah. Facebook je v nekem obdobju postal platforma za javno debato in kot velja za družbena omrežja, so se tam znašli predvsem negativni odzivi. A nismo pozabili na pomen neposredne komunikacije. Odzivi s terena so bili precej drugačni in predvsem mladi ter starejši so novosti hitro sprejeli, uvideli so, da prinašajo več varnosti in udobja v mestu. Večji izziv predstavlja aktivna populacija, ki dnevno potuje na delovno mesto ter v šole in vrtce. Zavedamo se, da je prememba potovalnih navad težka, zato smo s tem v mislih uvedli testno zaporo. S tem omogočamo čas za spremembe in prilagoditve, za pridobivanje čim več povratnih informacij.
V povezavi s spreminjanjem potovalnih navad se je v tem času rodil še komunikacijski projekt Moje poti brez skrbi. Gre za povsem lasten občinski projekt, ki sva se ga lotili s sodelavko Tanjo in ki dopolnjuje samo izgradnjo infrastrukture, ki sama po sebi ni dovolj za doseganje sprememb navad. Povod je bila namreč začetek gradnje mestnega kolesarskega omrežja, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. Nam je pa zelo pomagala Mestna občina Velenje, saj so z veseljem delili svoje izkušnje s področja komunikacijskega projekta za spodbujanje trajnostne mobilnosti.
Izvajate še kak občinski projekt, ki bi ga izpostavili?
V okviru Vsi v mesto! smo lani prvič izvedli Kočevske akcije, po zgledu Mestne občine Ljubljana in projekta Zunaj, tudi njim velika hvala za deljenje znanja in izkušenj. S Kočevskimi akcijami želimo spodbuditi prebivalce k aktivnemu urejanju javnega prostora. Torej, želimo prebuditi miselnost in naravnanost, kako lahko sami izboljšamo svojo neposredno okolico in naredimo nekaj dobrega za skupnost. Akcije zato predlagajo in izvedejo posamezniki v okviru večje delovne akcije, na Občini pa jih podpremo s kritjem materialnih stroškov v višino do 800 evrov. Vidimo, da ta projekt res gradi in povezuje skupnost, ljudje so zagnani in imajo vizijo. Lani smo projekt pilotno zagnali in prejeli devet prijav. Učili smo se, kje in kako začrtati meje, da je predlog še izvedljiv. Posebnega truda v komunikacijo in promocijo niti nismo rabili vlagati. Kar je v prostoru in kar se neposredno dotika ljudi, hitro zaokroži od ust do ust. Seveda je projekt smiselno zastavljen in če imaš dobro zasnovo in privlačno zgodbo, si najhitreje odpreš vrata do ljudi.
Ko govorite o vključevanju ljudi v načrtovanje javnega prostora in oživljanju tega, je čutiti odprtost in vaše resnično zanimanje.
Nismo le občinski uradniki, ampak tudi aktivno sodelujoči v razpravah na temo izboljševanja javnega prostora. Tudi kot posamezniki brez javne funkcije si iskreno želimo izboljšati občinsko okolje na vseh ravneh. Nenazadnje smo tudi mi najprej prebivalci teh krajev. Z vpogledom, ki nam ga naše delo omogoča, je naša prednost dobro poznavanje okolja, njegovih prednosti in slabosti, izzivov. Če smo naredili napako, to tudi priznamo. Zelo pazimo, da obljubljeno tudi uresničimo oziroma da je prostor za odprt dialog.
Foto: Arhiv IPoP
Ali svoje izkušnje in svoj pristop delite tudi z drugimi slovenskimi občinami?
Zmeraj bolj in z veseljem. Vesela sem, da so si občine vse bolj pripravljene vzeti čas za sodelovanje in povezovanje. Ob tem opažam, da ni rivalstva in da prevladuje miselnost v smislu, zakaj si ne bi delili znanja, če lahko s skupnimi močmi projekte izvedemo hitreje in boljše. Pohvale Skupnosti občin Slovenije za vzpostavitev mreže komunikatorjev, v okviru česar se lahko spoznamo in povežemo predstavniki različnih Občin, ki delamo podobne stvari. Na ta način veliko lažje načrtujemo, rodijo se nove ideje in rešitve.
Kako pomembna se vam zdi vloga komunikatorja na ravni občinske uprave?
Gotovo se pozna, če je na Občini nekdo, zadolžen izključno za komuniciranje. Žal si nekatere manjše občine tega ne morejo privoščiti. Že to, da se nekdo v sklopu svojih delovnih nalog lahko posveti izdelavi strateškega komunikacijskega načrta vključno z identifikacijo poti doseganja različnih ciljnih publik, je neprecenljivo. In da se temu, pa seveda oglaševanju, namenijo zadostna finančna sredstva. Zaposleni so tako bolj motivirani, kar pa občutijo občani in se odzovejo. V lokalnem okolju je to lepo vidno in zelo pomembno.
Kako ocenjujete odnose med občani in občinsko upravo?
Redno izvajamo manjše raziskave javnega mnenja in v splošnem smo zadovoljni. Trudimo se redno in raznoliko komunicirati z našimi občani, preko klasičnih medijev, socialnih omrežij, v živo. Smo odprti in dostopni in pomembno se nam zdi to ohranjati. Res pa je, da včasih zmanjka časa. Preko različnih kanalov dobimo veliko različnih kompleksnih vprašanj, ki ne sodijo vedno na področja, na katera so naslovljena. Včasih odgovor na eno vprašanje zahteva vložek več zaposlenih na upravi. A vedno poskušamo biti prijazni in proaktivni. Ker je naša občina zelo razpršena, je izrednega pomena tudi dobro sodelovanje s krajevnim in vaškimi skupnostmi. Tukaj so ključnega pomena redni obiski, sestanki v živo.
Stik v živo verjetno zmanjša možnost komunikacijskih šumov in napačnih sodb?
Ja, stika v živo ne more nič nadomestiti. Kar opažam vsa ta leta dela na občinski upravi, je ta pogled na javno upravo od zunaj. Da se večina birokratov in funkcionarjev le drži predpisanih postopkov in ne naredi ničesar več od tega, ne vidi širše slike. Zavedanje, da tako gledajo nate, te lahko ovira pri sproščeni komunikaciji z ljudmi. Pa čeprav veš, da takšna sodba absolutno ne drži. Je pa izziv najti pravo mejo, kaj si kot zaposlen na občini v javnosti lahko dovoliš in kaj ne, da le ne bi bilo narobe razumljeno in predstavljeno. Želim si, da bi se imeli možnost v javnosti čim večkrat predstaviti kot le ljudje, našo najbolj človeško plat. Da bi to dosegli, pa moramo tudi kot celoten kolektiv delovati usklajeno, biti motivirani in kreativni. Želim si še več skupinskih izobraževanj in teambuildingov.
Še kakšna misel za zaključek?
Ne glede na to, kako zahtevnega projekta se lotevamo in kako velika ovira nam prekriža pot, ne ustrašimo se morebitnega neuspeha in predvsem ne odnehajmo. Če ne gre po pričakovanjih, še ni nujno nepremagljivo. Ohranimo pogled na širšo sliko in pogumno naprej.
Pogovarjala se je Ada Cajnko, IPoP - Inštitut za politike prostora
-
Avtorica naslovne fotografije: Tanja Štajdohar
